Govor predsednika društva na slovesni akademiji ob 45.letnici društva

Spoštovani!

Mnogi iščejo razlago in poskušajo ugotoviti zakaj je planinstvo prav v Sloveniji tako množično in priljubljeno ter se zatekajo k geografskemu dejstvu, da je zato, ker nas obdajajo tolike planine in vrhovi. Res je, da je bližina gora in gosta mreža označenih poti ter oskrbovanih koč tudi eden od razlogov. Ne smemo pa pozabiti, da se je kulturni in čustveni odnos nas Slovencev do svoje dežele in domovine sredi 18. stoletja strnil z našim kulturnim prebujanjem in povezovanjem našega gospodarskega in političnega življenja. Naši planinski začetki so imeli velik družbeni pomen zaradi narodnega prebujanja. Naš očak Triglav, kralj Julijskih Alp je pri tem prebujanju gorništva odigral odločilno vlogo, župnik Jakob Aljaž pa je bil tisti domoljub, ki je s svojim prizadevanjem na stežaj odprl vrata kraljestva Zlatoroga.

Gore so lepota, čeprav je težko govoriti o lepoti, ki je zadeva srca, občutka hrepenenja in notranjega miru. Vsakdo doživi gorsko naravo po svoje, eden mnogo, drugi malo ali celo ničesar, lahko pa trdim, da so naše gore lepe, poleti, pozimi, spomladi in jeseni, zjutraj, podnevi, zvečer in ponoči. Lepe so v soncu, v vročini dneva, v megli, prav posebno čarobne pa so v nevihti. Lepe so, pa naj bodo visoke ali nizke, če jih uživamo v samoti ali družbi, kadar smo veseli ali žalostni.

Naše besede so preslabotne, da bi lahko prikazale vso lepoto, ki jo občutimo, saj kdor v bogastvu te lepote uživa, se tudi sam bogati.

Prav ti občutki navdušenih planincev in spodbuda vodstvenih organov železniškega vozlišča Celje je pripeljala do tega, da je pripravljalni odbor po pridobitvi 86 ustanovnih članov izpeljal 27. februarja 1973 ustanovni občni zbor. Ob začetku se je vodstvo posvetilo organizaciji in vzgoji članstva, saj je potrebno povedati, da so na prvi izlet društva prišli nekateri v plesnih čevljih, celo s polvisokimi petami, v kravatah in hlačnih kostumih.

Polet društvu pa je dalo osvojeno 3. mesto v orientaciji v Dobravicah na Dolenjskem leta 1975. Tako smo v letih 1976,1977,1978,1982,1983 in 1988 postali ekipni državni prvaki v planinskih športnih panogah med planinci železničarji bivše države, ob tem pa moram poudariti, da smo od leta 1976 na Pungartu na Pohorju do leta 1989 v Vršcu kar 12 krat postali prvaki v vlečenju vrvi.

1.

Po začetnih uspehih je bilo potrebno poskrbeti za svojo razpoznavnost, zato smo ob 5. obletnici obstoja razvili svoj prapor s katerim se lahko dostojno predstavimo na prireditvah in svečanostih. V čast nam je, da je tedanji podpredsednik PZS, nekdanji ravnatelj celjske gimnazije in zapriseženi planinec Tine Orel dejal, da takšnega prapora z 21 častnimi trakovi še ni videl.

Osnovna naloga društva je bila vzgoja mladine, kajti mlad človek, ki mu je narava blizu, ne bo podlegel vplivu ulice in betonske džungle. Mladinski odsek je organiziral krožke s planinsko šolo v Celju na I. Osnovni šoli, na IV. Osnovni šoli na OŠ Polule in Hudinji ter na OŠ v Vojniku, Šentvid pri Grobelnem in Šmarje pri Jelšah. Z mladimi planinci smo se pod vodstvom mentorjev Iva Tomažiča, ravnatelja Milana Gombača in inštruktorja ter gorskega reševalca Ernesta Štoklasa in lastnih vodnikov udeležili zimskih pohodov na Osankarico, Porezn, Stol, Snežnik ter se z vlakom udeleževali pohodov po Srbiji, Vojvodini in celo do Makedonije z vzponom na Popovo Šapko in Titov vrh, za kar je bilo potrebno 9 ur hoje.

Društvo je doseglo največje število 786 članov ob koncu osemdesetih let, od tega 217 pionirjev in 32 mladincev, če prištejemo še cicibane, za katere se ni plačevala članarina, pa je imelo društvo preko 800 članov.

Z razpadom bivše države ter spremembo lokalne uprave in nastankom novih občin so se iz sekcij ustanovila nova planinska društva Vojnik, Dobrna, Šmarje pri Jelšah in Podčetrtek, sekcija Dolga gora se je pridružila PD Loče, sekcija Šentvid pri Grobelnem društvu Šmarje pri Jelšah, sekcija JLA pa je razpadla. Z razpadom države ter spremembo družbene ureditve so nastale nove razmere, zato smo v Meddruštvenem odboru planincev železničarjev Slovenije sklenili, da se povežemo s stanovskimi kolegi iz sosednjih držav Avstrije in Italije. Organizirano je bilo prvo srečanje leta 1992 na Vogarju, naslednje leto smo se srečali na Obirju v Avstriji, leta 1994 pa je naše društvo pripravilo srečanje na Svetini. Žal pa so se ta srečanja prekinila zaradi zamenjav vodstva v društvih Italije in Avstrije, ker niso imeli razumevanja za takšen način druženja. Tako je MDO PD Železničarjev Slovenije leta 1995 organiziral srečanje planincev železničarjev Celja, Maribora, Ljubljane in Zagreba. Tem društvom so se pozneje priključili planinci železničarji Moravic, Gospića ter društvo Železničar Sarajevo, tako da je postalo mednarodno srečanje planincev železničarjev, kateremu so se priključili še planinci železničarji Srbije in Madžarske. Ta vsakoletna srečanja v drugi državi smo organizirali »celjani« kot nas po navadi imenujejo leta 1998 na Resevni, leta 2003 na Homu, leta 2010 na Vršiču in preteklo leto na Pokljuki, kjer nam je Ministrstvo za obrambo dovolilo dvodnevno bivanje v vojaškem objektu.

Med masovnimi pohodi organizira društvo pohod »Sloven'c tvoj rod je hodil tod..« že od leta 1993, od leta 2004 soorganizira Pohod po poteh Osvoboditeljev zapornikov iz Starega piskra, letos pa bomo že tretjič organizirali Pohod 1000 železničarjev nad 1000 metrov.

Da lahko društvo zagotovi varno vodenje je bilo usposobljenih 18 planinskih vodnikov, 7 mladinskih vodnikov, 8 mentorjev ter 11 gorskih stražarjev. Za vzdrževanje poti iz Celja skozi Hudičev graben do Celjske koče, ki je zelo zahtevna pot in naprej Tovsti vrh – Laško, pa je bilo usposobljenih 12 markacistov.

2.

Za požrtvovalno in uspešno delo v društvu je PZS podelila 40 bronastih, 20 srebrnih in 11 zlatih častnih znakov ter 4 spominske plakete, dva člana pa sta sprejela srebrni častni znak PZ Jugoslavije.

Pri delu društva so vzponi in padci, vendar želje, hotenje in načrti naj bodo motiv pri našem nadaljnem delu, lepa narava in dobra družba gornikov in prijateljev planin pa naj nam da vedno novih moči in poguma, da ohranimo vrednote, ki jih današnji čas v boju za materialno blagostanje poskuša izničiti.

Na koncu se zahvaljujem vsem, ki ste v teh 45. letih pomagali s svojim delom ali kako drugače doprinesli k razvoju društva in želim vsem, ki se bomo sprehajali po vrhovih in vršacih »dober in varen korak«.

Celje, 02. februarja 2018